fbpx

Skip links

Deli

ZAKAJ SEM ZAGOVORNICA MEDIACIJ PRED ZAČETKOM POSTOPKOV NA SODIŠČU?

Danes je poseben dan. Sedim ob morju, preverim elektronsko pošto in glej – čudovita novica. Stranki v družinski mediaciji mi sporočata, da sta se odločili prekiniti mediacijski postopek, saj bosta nadaljevali skupno pot. Ganjena jima sporočim navdušenje in jima zaželim, da jima uspe. Odvije se zgodba v moji glavi, ko smo se prvič sestali. Nič ni kazalo na sodelovanje, kaj šele na možnost, da nadaljujeta partnerski odnos. Želela sta se sporazumeti o odprtih zadevah in vložiti predlog za sporazumno razvezo. Po enem mesecu in dveh srečanjih je sledilo zgornje sporočilo. Se sliši neverjetno? Morda, vendar so to tiste potrditve in dokazi za vse, v kar verjamem.

 

Mediacije. Velikokrat slišan izraz, a še vedno veliko ljudem neznano področje. Večina tistih, ki so se srečali z mediacijami, se je z njimi srečala na sodiščih s tako imenovanimi sodišču pridruženimi mediacijami. Že beseda pove, da so to posebne vrste mediacij in le eno področje mediacij, ki ponuja res zadnjo možnost rešitve spora pred odločitvijo sodnika. So posebne, saj se odvijajo na sodišču in skladno s pristojnostjo sodišč.

 

Mediacije pa se odvijajo tudi izven sodišč, pri mediatorjih, ki smo usposobljeni za izvajanje mediacij, in upam si trditi, da so to tiste »prave mediacije«. Zakaj?

 

Zato ker stranki nista omejeni na vsebino mediacij in lahko rešujeta tudi vsebine, ki jih na sodišču ne bi mogli. Spor na sodišču se začne s tožbo / predlogom, v kateri se poudarjajo stališča, ki so v korist eni in v »škodo« drugi stranki, kar spor in konflikt med strankama le še povečuje. O tem bi lahko pojasnjevala še podrobneje, a se bom raje osredotočila na bistvo prispevka, torej na tisto, kar me navdušuje pri mediacijah izven sodišč.

 

Navdušuje me sproščeno, varno okolje, ki ga zagotavlja mediator in strukturiranost postopka. Navdušujejo me skoraj neomejene možnosti dogovora in dejstvo, da je pri iskanju stične točke kompromisa domišlija udeležencev mediacije tista meja, ki ji sledimo. Vem in verjamem, da prihaja čas, ko se bomo zavedali moči, ki jo imamo kot posamezniki, da sami kreiramo in oblikujemo svoje življenje, medsebojne odnose in življenje, ki ga želimo živeti. Da bomo želeli imeti svobodo pri oblikovanju dogovorov (seveda pod skrbnim vodstvom mediatorja, ki skrbi, da je dogovor skladen z zakonskimi določbami), v katerih bodo upoštevane naše vrednote, prepričanja in način življenja. Verjamem, da prihaja novo obdobje, ko se ne bomo želeli podrejati avtoriteti in prepuščati odločitev nekomu tretjemu, če le ne bo nujno potrebno.

 

In prav takšna sporočila, kot je bilo današnje, mi potrjujejo, da je mediacija način reševanja sporov, ki bo zaznamoval prihajajoče čase. Potrditev, da je včasih potrebno le, da nas druga oseba sliši, da razume naš pogled na situacijo in da včasih potrebujemo nevtralno osebo – mediatorja, ki z znanji in tehnikami pomaga k pogledu v prihodnost. Tako je. Bistvo mediacij je gradnja odnosa v prihodnosti. Razmišljanje in iskanje rešitev sta osredotočena na prihodnost in ne na poudarjanju sporov in zamer preteklosti, kot se velikokrat dogaja na sodišču. Seveda je tudi ta del potrebno in nujno izraziti, vendar sta pozornost in fokus usmerjena k gradnji novega odnosa, odnosa, ki bo zaznamoval prihodnost. Večkrat povem, da je največje zadovoljstvo, ko stranki zadnje mediacijsko srečanje zaključita s povabilom na kavo ali kozarec vina. Tako vem, da sta uspeli zgraditi nov odnos in da sem prispevala majhen košček k lepšemu jutri za njiju in posledično za nas vse. In zato verjamem v mediacije, tiste prave, ki se odvijejo še preden je spor tako velik, da ga lahko reši le sodnik.

Return to top of page