Identiteta in Pravo
V zadnjem obdobju se učim biti v trenutku, slediti sporočilom in resnično sprejemati svet z vsemi čutili. Tako sem zaznala tudi skupni imenovalec preteklega leta, znan rek, ki ga razkrijem ob koncu zapisa.
Lansko leto se je zaključilo z zahtevno zdravniško preiskavo. V letu 2018 sem večkrat občutila taisti »občutek čakalnice«. Ko sediš v čakalnici in čakaš na raznorazne preiskave, je trenutek, ko si sam s seboj. Misli težko zamotiš za dlje časa, sama situacija sili k določenim vprašanjem in, hočeš nočeš, glava zahteva odgovore. Tiste, ki so v nas, ki jih poznamo, čutimo, nismo pa jih pripravljeni še izraziti.
Inspiracija, da se z jasno vizijo, željo upanjem in zaupanjem ter seveda z veliko trdega dela, lahko premikajo meje.
Ker naključij ni, so samo dogodki »na ključ«, je konec lanskega leta zaznamovala tudi predstavitev knjige Mediacijske tehnike 1-50 avtorice Tanje Pie Metelko. Oseba s srcem, moja velika učiteljica, mentorica, predvsem pa inspiracija. Inspiracija, da se z jasno vizijo, željo, upanjem in zaupanjem ter seveda z veliko trdega dela, lahko premikajo meje. Oseba, ki je pojem mediatorke s srcem ter pionirka v širjenju ideje nove kulture odnosov.
In ker je vesolje želelo, da sporočilo leta resnično slišim, je Jeseničan Mario Ponjavić ravno konec lanskega leta izdal knjigo Od kome do maratona. Prebrala sem jo »v šusu«, kot radi rečemo. Knjiga, ki je lahko inspiracija tako tistim, ki se jim življenje resnično postavi na glavo, kot tudi vsem drugim kot opomnik, kako čudovito življenje pravzaprav živimo.
Identiteta in pravo
In leto je bilo posebno tudi zato, ker je bila objavljena moja prva spletna stran Identiteta in pravo. Zakaj identiteta in pravo? Zato, ker verjamem v celostni pristop, ker verjamem v celostne rešitve, tako pri posameznikih kot tudi v podjetjih, še posebej pa v lokalnih skupnostih. Ko vemo, kdo smo, kaj si želimo, takrat vemo tudi, kam si želimo. Včasih nam pri tem zmanjka znanja, opore in motivacije in zato sem se odločila ponuditi storitve, ki nam lahko pomagajo v vsaki posamezni fazi ali pa v celotnem procesu.
Verjamem v ljudi z voljo, vizijo in sanjami. Vem pa tudi, da je tudi takim posameznikom včasih težko na poti, da potrebujejo podporo, ideje, oporo ali le kanček motivacije za dosego svojih sanj. In zato ideja o združitvi teh storitev pod enotno znamko Identiteta in pravo. Identiteta, ki nas opredeljuje in na podlagi katere si postavimo cilje, mediacija, s katero rešujemo konflikte na poti do cilja, ter pravo kot povezovalni del in okvir ter varnost na poti do želenih ciljev.
Vsak cilj je pomemben, pa naj bo to rešitev razmerij v družinskem okolju, ali pa uresničitev vizije direktorja podjetja ali župana lokalne skupnosti.
Verjamem v nov način dela ter kreativno uporabo in kombiniranje različnih znanj na poti do ciljev. Vsak cilj je pomemben, pa naj bo to rešitev razmerij v družinskem okolju ali pa uresničitev vizije podjetja ali lokalne skupnosti. Obseg je različen, cilj isti. Dati podporo in oporo posameznikom, ki imajo željo in vizijo, ter narediti svet lepši in boljši tako v medsebojnih odnosih v naših mikroskupnosti, v podjetjih in občinah kot posledično v širši skupnosti. In ker verjamem, da to lahko dosežemo le skupaj, tako, da vsak prispeva delček, je moja želja in vizija s svojim znanjem pripomoči k ozaveščanju, da smo kreatorji svojega življenja, da je dobro za nas in medsebojne odnose, če smo aktivni pri reševanju konfliktov v okviru mediacijskih postopkov, ter da je pravo namenjeno varnosti, zato ga je potrebno uporabljati s ciljem iskanja rešitev in ne ovir.
Najdi pot in ne izgovora
Na vizitkah imam zapisano misel, ki se v angleščini glasi »Find a way not an excuse« (slovenski prevod bi se glasil: »Najdi pot in ne izgovora«), in vanjo srčno verjamem. Zato je na mestu tudi misel, ki me je spremljala celotni teden. Misel, o kateri sem razmišljala v čakalnici, misel, ki jo je na svoji predstavitvi knjige omenila Tanja Pia Metelko in ki jo ima na majici napisano tudi zgoraj omenjeni ultramaratonec, ko premaguje sam sebe. »Never give up … Never, never give up« (govor predsednika ZDA Franklina Delano Roosevelta). In to je misel, ki jo ob koncu svojega prvega bloga posvečam tako vam kot tudi sama sebi.