Ko je časa kar naenkrat v obilju … kaj sedaj?

Nedelja zvečer. Rutina. Planiranje naslednjega tedna. Gledam v koledar, prazen. Ni sestankov, ni rokov, ni dejavnosti otrok. Nič. Prazno. Še teden nazaj, ob istem času, na istem mestu premetavam moje »block time« (tisti, ki ste bili na mojih delavnicah, veste, o čem govorim) in se trudim slediti svojim ciljem ter v koledar vnesti še treninge, čas s hčerkama, meditacijo, zdrav obrok …

Danes koledar gleda vame, prazen, nepopisan in, kot bi me izzival, pravi: »Zapolni me, imaš obilje časa, ki si ga vedno želela.«

Res je, imam obilje časa za vse, za kar ga nikoli ni bilo oziroma ga je vedno zmanjkovalo. Za pogovore, za umirjena jutra, popoldneve in večere, za vse družabne igre, igre z žogo, filme, nanizanke, serije, knjige, vse shranjeno na socialnih omrežjih, treninge, zdrave obroke, celosten pregled financ, albume, plane, za vse klice prijateljic, s katerimi se že sto let nismo slišale, za miren pogovor z domačimi (sicer preko kamere, pa vseeno) … vauuu, popolnoma nekaj novega, kajne?

Pristopim enako kot vsako nedeljo. Razdelim dan na posamezne časovne sklope in polnim z novo vsebino. Na koncu ugotovim, da vsebinsko ostaja enako, le časovna razmerja so se bistveno spremenila in hvaležna sem za to. Za čas, ki nam je bil v teh trenutkih podarjen.

Najbolj mi je zanimiva nova prespektiva pogleda:

• hvaležna za svoje zdravje in zdravje mojih bližnjih, čeprav mi je bilo še prejšnjo nedeljo dokaj samoumevno,
• hvaležna za vsak kvadratni meter hiše, čeprav sem še prejšnji teden razmišljala, ali bo sploh kdaj vse pospravljeno,
• hvaležna za teraso in okolico hiše, kjer se lahko sedaj gibamo, čeprav sem še prejšnji teden videla samo, kaj vse je potrebno še urediti,
• hvaležna za nogomet in odbojko na dvorišču, kar sta punci prej igrali s svojimi vrstniki,
• hvaležna za kavo z družino, pa čeprav preko videoklica,
• hvaležna za čas za razmislek in nove plane v poslu, čeprav se mi je še prejšnji teden zdelo, da je vse jasno,
• hvaležna za čas zame, za treninge, zdravo prehrano in počitek, kar je bilo še prejšnji teden na zadnjem mestu,
• hvaležna, da sem dobila izziv, da v nedeljo planiram drugače.

To je moje doživljanje time managementa v teh časih, ko nam je dan čas, za katerega smo vsakodnevno prosili.

Ko berem zapise na družbenih omrežjih, pa opažam, da je splošni odziv populacije enak, ljudje se fokusirajo na to, česa ni, z mislimi so usmerjeni v prihodnost (kaj bo, če bo in ko bo) ali v preteklosti (kaj bi moralo biti drugače). Seveda podpiram konstruktivne pobude in predloge ter aktivacijo ljudi v smeri reševanja situacije. Dejstvo pa je, da preteklosti ne moremo spremeniti, kaj bo v prihodnosti, pa ne ve nihče zagotovo. Ta trenutek in obilje časa in možnosti, da ga zapolnimo s stvarmi, za katere smo vseskozi govorili, da zanje nimamo časa, pa imamo. Izkoristimo ga vsak trenutek, izkoristimo za vse norosti, ki nam bodo ustvarile čudovite spomine.